My first big fat wedding cake

Že slutim, da se bom danes spet razpisala ;)
Evo, kot že naslov pove, sem ta vikend preživela največji tortni izziv do sedaj - poročno torto za 100 ljudi. No, naj povem, da danes že nekoliko bolj sproščeno govorim o tem, ko se je zadeva polegla in ko sem že dobila pozitivno povratno informacijo. Včeraj (dan po poročni noči) sem bila še čisto divja ...
Samo nastajanje torte je šlo gladko, še bolj gladko kot sem pričakovala. Želen dizajn je bil preprost in spet "kopija" moje prve poročne ideje (stiliziranega žičnatega para). Tokrat sem jima oddala majhne detaljlčke, ki so po moje super delovali. Z izgledom celotne stvaritve sem bila pravzaprav zelo zadovoljna, čeprav sem se pa vse skozi bala trenutka, ko bom začela zlagati etaže... Torta je bila namreč iz štirih etaž. Prva je bila premera 33 cm, druga 28 cm, tretja 23 cm in zadnja 18 cm. To po vseh mojih kalkulacijah nahrani 100 že sitih svatov.
No, glede na to, da take torte nikakor ne moreš peljati sestavljene, je niti nisem poskusno sestavila. V gostišču, kjer je potekala poroka, sem se dogovorila, da jo pripeljem in sestavim tam, potem pa jo oni hranijo na hladnem, do primernega trenutka. Bili so zelo prijazni in za to se jim iz srca zahvaljujem. Odstopili so mi super prostor in vse bi bilo predobro, če ne bi torta, ko sem zložila eno na drugo, začela kazati znakov pritiska ... Spodnja etaža je bila preveč navlažena, zato je iz nje začela uhajati tekočina. Poleg tega pa je pod pritiskom trpela tudi masa, ki je na enem mestu rahlo počila. Na srečo sem imela ob sebi strokovno pomoč, šefa kuhinje (res zelo prijaznega gospoda), ki je takoj rekel, naj jo razstavim in dam vsak del posebej v hladilno komoro, potem pa jo bodo že oni sestavili. In to je bila res edina rešitev za torto... drugače ne bi dočakala zmagoslavnega trenutka. In prav to je to, česar sem se najbolj bala... Ni mi preostalo drugega, kot da torto pustim z navodili na milost in nemilost osebja kuhinje in strežbe.
Ne bom opisovala občutkov, ki so me prevevali še ves dan, nekje do 23. ure, ko sem dobila mms, ki sem si ga naročila od udeleženke slavja ;) Poleg sledeče slike je pisalo: Evo, stoji!

Prvi trenutek sem bila seveda presrečna, da zadeva stoji, ampak takoj v naslednjem sem opazila trak!!! No, upam, da ne rabim preveč na dolgo in široko razlagati, kaj me je zmotilo, poleg tega, da bi tudi napise zložila v malce drugačni liniji ...  Ampak, kot sem že rekla, danes sem že pomirjena ... In čutim lahko samo hvaležnost do osebja, ki je vendarle vložilo nek trud in torto sestavilo. Zdaj pa samo še počakam na kakšno uradno "profi" fotko, po možnosti retuširano. In tako nikoli ne bom vedela, kako je bilo v resnici...in verjetno je tudi najbolje tako ...  sicer pa, najverjetneje tudi marsikateri prisotni ne ve natančno :P

No, in navsezadnje se moram res zahvaliti Klavdiji in Primožu, da sta verjela vame in mi zaupala "svoj dan". To mi ogromno pomeni, saj sem popolni amater na tem področju in se učim samo iz izkušenj. In zdaj neke izkušnje imam in te so sila dragocene, ker malokdo je tako pogumen, da bi se odločil za tako nepreizkušeno varianto za tako pomemben dan.

Tako, najpomembnejši nauk te zgodbe pa je, da za naslednjič vem, da torto dostavim tik pred postrežbo, kar seveda pomeni, da bom začela tudi nov biznis - wedding crashing :)