Cel vikend v pesku ...

Nisem si mislila, da zmorem, ampak očitno se res marsikaj da, če se hoče. Malce se mi je zatrpal ta vikend z naročili, ampak trenutno je situacija "3 down 1 to go", tako da je zadeva že čisto pod kontrolo. No, k temu je pripomoglo, da sem dobila naročila toliko prej, da sem si figurice lahko predčasno pripravila, sicer bi blio vse skupaj neizvedljivo. In tako so moji junaki dobili svoj domek na torticah.

Prva je bila Maja, pri kateri sem bila malo omejena s slikovno predlogo (dobila sem sliko torte, ki mi nibila ravno baš ...). Tega nimam ravno rada, ampak itak potem vedno naredim po svoje in upam, da sem šla v pravo smer ...

No, potem je sledil moj, poleg Twitija, najbolj srčkan lik iz otroštva, Dumbo. Tu sem bila pri izdelavi figurice še prav posebno čustvena. Ker to, da je lik prepoznaven, enostavno ni dovolj. Dumbo je Dumbo in ne vsak slonček z velikimi ušesi :)

Tako kot tudi Pu ni vsak rumeni medo v rdeči majčki. No, pri Puju je bila spet zanimiva zgodba. Spet so bila na delu čustva ... Glede na to, da imam doma pravega Pu fana, obvladam sceno v nulo. Po navadi naročniku pošljem slikico predno dokončno finiširam, če je tortica ok, in tokrat sem bila popravljena, da sem se zmotila pri napisu ... MET ..., ker pravilno je MED. No, tisti, ki me poznate, veste, kaj sem po poklicu, zato mi ni treba razlagati, kako sem se počutila  :))) Pa saj ni nič narobe, vse je ok, ampak v enem trenutku sem pomislila, da je škoda Puja za nevedne ;) No, moj Christopher Robin se je pač že naučil pisati. Tu so Pu, Pujsek in MED!

No in še zadnja ta vikend ...

Prve potičke

Če se že grem nek blog, naj se najprej na kratko predstavim ... no, ne bom predstavljala sebe osebno, pač pa svoje "tortno ustvarjanje" :)
Pravzaprav se je vse skupaj začelo, ko je moj sinko praznoval prvi rojstni dan. Zdelo se mi je nujno, da mu naredim torto, ki mu bo predstavljala veselje, torej nekaj, kar ima rad, kar bo prepoznal. V tistem času je bil obseden s tole risanko na Baby TV:
http://www.youtube.com/watch?v=DZ8JWQMH6QM
In tako sem si zadala izziv, ki sem ga kar dobro prestala, glede na to, da takrat nisem imela pojma o fondantu, tičino masi, barvilih ipd. Izbrskala sem recept za domačo tičino maso, ker sem ugotovila, da je kupljena za eno torto predraga, in jo naredila. Sama masa je bila sicer na videz čisto ok, ampak ko sem jo valjala, sem pa izgubljala živce. Še dobro, da sem bik po horoskopu in se nisem vdala. Cilj je bil jasen in če je uspelo tolikim, bo meni tudi ... in res mi je. Sicer z nekaj razpokami, ampak po moje kar solidno.

Vsi so bili navdušeni, jaz pa tudi. In že sem dobila prvo naročilo. Sicer od žlahte, ampak dovolj, da sem se počutila pomembno :)) Še vedno sem delala z domačo maso in precej neprofesionalno, kot zdaj vidim (ko sem že profesionalni pekovski amater). No in tole je druga ...

Navdušenje in povpraševanje se je še malo razširilo, tako da sem se le odločila in kupila 6-kilsko vedro mase. Malo sem se začela tudi izobraževati na youtubu in si nabavila nekaj osnovnih pripomočkov in počasi mi je "zalaufalo". Naslednjo tortico sem naredila kot vračilo ene velike usluge, zato sem še posebej pazila, da je bila lepa in ravna in oh in sploh.  In življenje je naenkrat lepše in svetlejše - to je neprimerljivo z domačo. To enkrat razvaljaš in je to to! Domača se je namreč nenormalno lepila na podlago, kljub ogromnim količinam škroba in sem zato včasih po 3x valjala isto maso (zato tudi razpoke). To je bilo res pravo odkritje! In to je prva tortica s kupljeno maso ...

Nikon

Danes me je kar tako navsezgodaj doletel manjši izziv, ki sem ga, večji del,  pravkar zaključila.Končni izdelek še sledi ...

Obljuba dela dolg ... to je končni izdelek ... tokrat izjemoma samo dekoracija, brez tortice ...